Matjaz Rovan - travel blog

Ze misel na odhod z Taa, mi je bila zoprna in odhoda se nisem nic kaj veselil.
Zadnje jutro sem pred odhodom na barko skocil se enkrat v morje in se lepo poslovil.
Med potjo sem spoznal dve Slovenki iz Nove gorice in skupaj smo se lepo imeli cel dan. Lucija in Andreja sta bili nadvse zabavni.
V Bakgkoku sem spet jedel smog in taksisti so mi zopet pili kri. Za povrh je v Burmi postalo tako vroce, da ni kazalo na odhod in tiste vrste dogodivscino kot sem jo zelel. Do zadnjega sem razmisljal o dohodu in tehtal vse moznosti.
V potnem listu viza, v rokah letalska karta, v Yangoonu in Mandalayu pa protesti. Ceste zaprte, policijska ura, vlaki ne vozijo, avtobusi obcasno, izhodi iz mest zaprti, internet ne dela, vojska strelja na ljudi. Vojaki oropali so hotel in nagnali turiste ven, menihov ni v samostanih ker protestirajo, ljudje bezijo iz drzave. Zalost!
Ko so pobili vec civilistov in menda streljali tudi na menihe, sem sklenil da ne grem.

Namesto da bi si zadnje dni Tajske ogledal Ayuthayo in se kaj zraven, sem letal sem in tja po mestu in na Thai Airlines urejal rezervacije za Avstralijo in tehtal moznosti za odhod v Laos in Kambodzo. Vmes me je ujel vikend in zaprte pisarne. Za Laos in Kambodzo sem rabil vizume, in vec kot ekspresno ne gre. Potem, ko so me nategnili z informacijami glede pridobitve vizumov sem odnehal in naredil rezervacijo za Sidney.
Vse je ze kazalo da bom sel “tja dol”, dokler nisem zadnji dan sel na letalisce in stiri ure pred odhodom zamenjal plan.
V trenutklu se je vse postavilo na svoje mesto, v glavi se je zbistrilo in noter umirilo.
Odpovedal sem let in naredil rezervacijo za Phnom Penh. Z ruzakom sem se stisnil na klopco in zaspal. Zjutraj ob sedmih sem odletel v Kambodzo.