Matjaz Rovan - travel blog

Ze misel na odhod z Taa, mi je bila zoprna in odhoda se nisem nic kaj veselil.
Zadnje jutro sem pred odhodom na barko skocil se enkrat v morje in se lepo poslovil.
Med potjo sem spoznal dve Slovenki iz Nove gorice in skupaj smo se lepo imeli cel dan. Lucija in Andreja sta bili nadvse zabavni.
V Bakgkoku sem spet jedel smog in taksisti so mi zopet pili kri. Za povrh je v Burmi postalo tako vroce, da ni kazalo na odhod in tiste vrste dogodivscino kot sem jo zelel. Do zadnjega sem razmisljal o dohodu in tehtal vse moznosti.
V potnem listu viza, v rokah letalska karta, v Yangoonu in Mandalayu pa protesti. Ceste zaprte, policijska ura, vlaki ne vozijo, avtobusi obcasno, izhodi iz mest zaprti, internet ne dela, vojska strelja na ljudi. Vojaki oropali so hotel in nagnali turiste ven, menihov ni v samostanih ker protestirajo, ljudje bezijo iz drzave. Zalost!
Ko so pobili vec civilistov in menda streljali tudi na menihe, sem sklenil da ne grem.

Namesto da bi si zadnje dni Tajske ogledal Ayuthayo in se kaj zraven, sem letal sem in tja po mestu in na Thai Airlines urejal rezervacije za Avstralijo in tehtal moznosti za odhod v Laos in Kambodzo. Vmes me je ujel vikend in zaprte pisarne. Za Laos in Kambodzo sem rabil vizume, in vec kot ekspresno ne gre. Potem, ko so me nategnili z informacijami glede pridobitve vizumov sem odnehal in naredil rezervacijo za Sidney.
Vse je ze kazalo da bom sel “tja dol”, dokler nisem zadnji dan sel na letalisce in stiri ure pred odhodom zamenjal plan.
V trenutklu se je vse postavilo na svoje mesto, v glavi se je zbistrilo in noter umirilo.
Odpovedal sem let in naredil rezervacijo za Phnom Penh. Z ruzakom sem se stisnil na klopco in zaspal. Zjutraj ob sedmih sem odletel v Kambodzo.

Za katerega mi je ze vec prijateljev reklo, da je “taprav” sem se odlocil potem, ko sem prespal eno lepo noc z luno na otoku Koh Phangan, ki je njegov prvi morski sosed.
Tao je vreden svojega imena in vse plaze se mu kot ogrlica okrog vratu lepo podajo. majhen in poln palm na veliko koncih nernaseljen je obljubljal tapravo energijo.
Ko sem iskal sobo sem prisel do prvega dvorisca in firbcal za sobo. Potem mi je sam od sebe prisel naproti in me vprasal kaj potrebujem. Pojdi tja je rekel in mi v roko stisnil papircek za napotki. Ko prides v Save guest house reci da te posilja Papa. Papa je Japonec ki na otoku zivi ze vec kot trideset let in tam ribari. Ko sem prisel sem so tukaj se zivele zelve in turizma ni bilo.
medtem, ko je on srebal kavo sva klepetala o tem in onem. Ob Sloveniji se je pa takoj spomnil ranjke Juge.
Aha! “Papa, Papa”, so rekli ko sem prisel do Guest housa. Soba je bila cista in ventilator je prijetno mesal zrak.
Kmalu zatem sem po svezem tusu zaspal in kot skoraj vse dni do sedaj sanjal. Sanjal prijatelje in tiste, ki jih ze dolgo nisem videl.
Ko sem naslednji dan poskilil skozi veke je bilo sonce ze visoko. Za zajtrk sem pospravil nekaj marmelade in sadja in picil do plaze. Povsod palme in prijetna senca. Za lacen zelodcek pa kokos, papaje, ananas in mango. Zvecer sva se na lesenem pomolu spet spogledovala z luno. Z morja je lepo pihalo in tam me je za par ur zmanjkalo.

“Vozi previdno”, mi je rekel lastnik motorja, ko mi je dal kljuce Honde in pokazal kako se vzge. In vozi po levi, da ne bo kaksne neumnosti. V kosaro sem vrgel kremo in brisaco in sel na “gir”. Freedom beach, Shark bay, Leuk bay, eden lepsi od drugega so se vrstili drug za drugim na drugi strani naseljene Tao- ve obale .
Povsod lepe lesene hiske in bungalovi, turkizno morje in oble skale. Vozil sem cel dan in za tem se enega in potem se malo kar tako hodil okrog. Zvecer poslusal valove, luno in veter.
Vse ponujeno me je lepo umirilo in postavilo noter pokonci, kot vem da je prav.

Zvecer sem v Bangkoku sedel na bus in se zjutraj ves premrazen zapodil v nov dan v mestu Krabi. Klime so v busih navite do konca in spalka pride prav, da vanjo zavijes premrazena ramena in noge.

Banda ki je prisla sem na jug, je sla zurat na otok Koh Phangan. Za polno luno je bil na tamkajsnji plazi velik party.
Jaz sem jo pa pihnil na otok Phi Phi na andamansko stran. Otok je krasen, in edino kar mu je pobralo blisc je bil cunami. Se danes je velik del obale unicen in smeti lezijo vsepovsod.
Nasel sem poceni guest house, povohal sobo in trescil ruzak v kot. Z brisaco na rami sem kaksno urico zatem ze soncil rit na plazi. Zvecer na pir in potem takoj zatem v dil za voznjo na sosednji otok. Z mladenicem sva se dobro pogodila in oba zadovoljna naslednji dan zjutraj izplula. Toyota (predelan motor od avtomobila) na lesenem colnu je zarohnela in naju s skiperjem nesla na Phi Phi lay.

Nenaseljen otok, z cudovito plazo, idealen za snorkljanje in opazovanje opic. Ce vas zanima kako zgleda si poglejte film ‘” the beach”" v katerem se Di Caprio s svojo kompanijo potika po njem. Blizu je tudi James Bond otok, in ostale podobne zanimivosti.

Trije dnevi so bili sladki in kratki. Ko sem spil zadnji mangov shake, sem se zopet vkrcal in sel na celino. Na njeni drugi strani so otoki drugacnega veselja.

Madona, da se toliko casa nic ne javim ni prav nobeni reci podobno.
Vmes sem napisal ze tri poste in se posteno namucil s fotkami, potem se je pa vse sesulo preden sem uspel zakljuciti.
Internet je sila pocasen in nezanesljiv, zato sem se odlocil da bom samo pisal in fotke posal ob tapravi priliki.
Tri striri- gremo!!!

Dol z neba smo se enkrat dopoldan spustili v Bangkok- Mesto angelov in svobodno dezelo- Tajsko. S taksisti nisem imel posebnih tezav in sem se jih hitro otresel, vrgel rit na avtobus in priromal v center mesta, kjer sem v backpakerski meki nasel poceni spartansko sobo za pet zelencev. Za natancen naslov sem moral vmes se malo pozanimati. Tam na zadnji avtobusni postaji sem srecal rjavooko dolgolasko in jo vprasal za smer. Ucke so lepo spregovorile in nadvse toplo med pripovedovanjem zrle vame. Sele ko so spregovorile z ocitno prenizkim moskim glasom sem se ovedel da sem naletel na transseksualca. Za cvrstimi joski se zal ni skrivala zenska dusa. Toliko o tajskih lepoticah. V lokalno sodomo in gomoro, kjer obrite mucke igrajo pink ponk me ni povleklo. Namesto tega sem sel na krog po trznici in zalutal med prodajalce vseh sort dragocenosti.

V naslednjih dneh sem si pravil vizum za Burmo, uzival v dobrih sadnih shake- ih in si rezerviral avtobus za pot v juzne kraje.

Pred odhodom sem spoznal se tri burmanske kralje. Ruben, ki dela v knjigarni je taprave sorte frajer za druzbo in z njim sem se, medtem ko je zunaj monsun pral nebo in ulice, dolgo pogovarjal in se vec smejal. Roni in Jack sta krojaca, njuna so sosednja vrata, ki vodijo v neskoncne metre raznovrstnega blaga.

Po treh dneh sem zvecer sedel na avtobus in se odpeljal na jug po hladno senco, lepse barve, sladke kokose in mango, slano kozo in zeleno morje.

Priprave na potovanje so pri koncu.