Matjaz Rovan - travel blog

OZ- ji

matjaz — Sat, 20 Oct 2007 03:04:13 +0000

Vse je tako cisto in vse tako stima in obrazi so tako drugacni, da to ne more biti nic drugega kot Avstralija. No worries, no worries, je odgovor na vse tezave in “mate” je vsak, ki ga srecas.

“Wake up” guesthouse je krasen (pazi to: v sobo prides z liftom!!) in takoj prvi dan (vceraj) sem se odpeljal na Bondi beach, zavihal hlace in sel pomocit tacke v morje. Potem se do opere, kjer sem na avtobusu za posledicami “jet lega” zaspal kot ubit. Glava mi je nabrz med spanjem precej opletala sem in tja, saj me je sosed, ko sem se zbudil vprasal “are you all right mate”. Yeah, yeah, mate I’m allright! No worries!

Danes zvecer na avtobus in v Melbourne!

Sam

matjaz — Sat, 20 Oct 2007 02:42:37 +0000

Spoznala sva se na letalu v Bangkok. Zaklepetala sva se ob izpolnjevanju formularjev. V narocju sem imel knjigo “Sex slaves- trafficking of women in asia” ki sem jo bral ze par dni. Zgodbe vseh vpletenih v trgovanje z zenskami v Aziji so srhljive, sem ji hitel dopovedovati potem ko sva se drug drugemu predstavila in me je vprasala kaj berem. Pred tem sem prebral par knjig o Pol Potu in Rdecih Kmerih v sedemdesetih v Kambodzi sem se dodal.

Moje ime je Samuyn, in to je moj moz je pokazala na njeno levo proti oknu, kjer je sedel. Lahko mi reces kar Sam- da ti bo lazje, je se dodala. Moja zgodba je drugacna, je pocasi zacela in mi pokazala sliko njenih otrok, s katerimi trenutno zivi na Filipinih. Jaz sem v casu Pol Pota bila ena tistih, ki so morali iz mest na polja in sem edina, ki je od vseh clanov druzine prezivela. Oce je umrl od podhranjenosti, mati od podhranjenosti in zalosti, brate in sestre so pobili. Meni je uspelo zbezati na Tajsko, kjer sem spoznala svojega moza in se z njim porocila. To so bili hudi casi, in Kambodza se vedno trpi posledice avtogenocida, ljudje so zalostni in v njih je tezko najti tiste vrste veselje, ki so ga imeli pred to tragedijo.

Sedaj se ukvarjam z izobrazevanjem mladih in sirotami in redno prihajam v Kambodzo, ki je kljub vsemu se vedno moj dom. Onemel sem do te mere, da sem se komaj spravil k pameti. Spomnil sem se na vse tiste starejse ljudi, ki sem jih videl brez rok in nog in vedel da niso del fehtarske mafije ampak zrtve minskih polj.

Njena zgodba me je popolnoma pretresla, in cudil sem se ji kako jo je lahko povedala s takim mirom v sebi.

Po pristanku, sva si s Samuyn voscila”srecno”.

Makadamska zgodba

matjaz — Sat, 20 Oct 2007 02:09:49 +0000

Ena najbolj zanimivih stvari v Kambodzi je, da vse voznje z avtousom v kambodzi trajajo sest ur. Kilometri sploh niso pomembni. Ce je cesta dobra je razdalja vecja, ce je makadam in razmocena zemlja je krajsa, ampak cas trajanja je pa isti.

Z busom do Batambanga mimo jezera in neskoncnih rizevih polj, smo se vztrajno kotalili po razmoceni zemlji in obupnih luknjah, ki so spominjale ze na majhne kraterje. Vsi prisotni smo v sedezih lepo poskakovali in na prvi pogled, bi si clovek mislil da to pocnemo iz cistega veselja in da za to ne gre krivitivseh tistih gosto posejanih lukenj. Sem in tja so kolesa pomencala in sofer je trobil v srecanju z vsakim motorjem, volom, in avtomobilom. Postanki na malo vecjih dvoriscih v vaseh so ponujali predvsem moznost raztegovanja nog in nakupovanje sadja.

In res smo v sestih urah zapeljali v Batambang, ki je bil zaradi praznikov v veselih barvah in za razliko od ostalih dni v letu je ponujal malim in velikim otrokom tudi voznjo z vrtiljakom.

Jezero in plavajoce hise

matjaz — Sat, 20 Oct 2007 01:36:26 +0000

Tonle Sap je en ogromen lonec vode, iz katerega na vse strani vodijo kanali za namakanje rizevih polj. Riz in ribe, ki jih je v jezeru v izobilju so osnovna hrana Kmerov. Ena posebnost so tudi plavajoce hise, ki jih je za celo vas in se malo vec. Hise plavajo na velikih sveznjih bambusovih palic, bolj moderne so pa kar na sodih.

Ker se jezero vsake pol leta pomakne zaradi susne dobe precej v notranjost so pravzaplav hise plovne samo pol leta. Posebnost tega jezera in reke je da se ji njen tok obraca. Pol leta tece iz reke Mekong navzgor in tako crpa njegovo vodo, v susni dobi pa tece v Mekong in mu jo dodaja.

Preko labirinta kanalov in gosce rastlinja smo ( sef colna in moj moto “driver”) prisli na odprto in tam nekaj casa enostavno zrli v obzorje in oblake, ki so napovedovali popoldanski naliv dezja. Ribici so vlekli svoje mreze in upali na dober ulov, bolj podjetni so letali sem in tja od colna do colna in ponujali osvezilne napitke in sadje.

Pripeka je postajala vse hujsa, in zelja po hladni senci vse vecja. Na bregu jezera sem spet sedel na motor, na voznji sredi ceste me je ze mocil in hladil popoldanski dez.

Angkor in Angelca

matjaz — Fri, 19 Oct 2007 09:39:38 +0000

Drugi dan po prihodu v Siem Raep, sem se namenil pogledat sedmo cudo sveta- Angkor. Ko sem se vozil po cesti sem strmel v reko, ki je imela na moje zacudenje oglato strugo. Sele kasneje sem dojel ,da je bil to samo dvesto metrov sirok vodni jarek okrog mesta Angkor Wat. Potem je bilo treba se cez “mosticek” in na drugi strani za firbcem med obdelane kamne pescenjaka. Stotine vklesanih detajlov in zgodb, ki jim cas se ni vzel podobe so se v svoji lepoti smejale na cisto vsaki najmanjsi povrsini nestetih stavb in templjev.

Za Angkor sem si vzel tri dni casa in vsak dan hodil nazaj bolj osupel. Prve dva dni sta me navdusevala arhitektura in dzungla v kateri se vse skupaj nahaja. Zadnji dan pa so me udesile horde Korejcev, ki so se kot za stavo fotografirali zraven cisto vsake najmanjse drevesne koreninice.

Najvecji dren je bil pri Angelci. Cim so lokalni vodici omenili, da je prav pri tem doticnem drevesu Angelina Jolie v Tomb Raiderju povohala rozico, jih res ni bilo vec mogoce ukrotiti.

Ostali prisotni smo padli v njihovo nemilost in potrpezljivo cakali na “svoj” trenutek. Potem ko so se njihove glave s smesnimi klobucki razgubile naprej med razvalinami smo lahko “navalili ” se ostali. Kamni so ostali nemi in mi z njimi vred.

Naslednji dan sem v crno skrinjico spravljal ribice, njihove hise in colne na jezeru Tonle sap.

Eno karto prosim!

matjaz — Thu, 04 Oct 2007 12:38:26 +0000

Do Siem Reap-a, sem rekel skozi prodajno okence. Odpeljal je ob devetih zjutraj in se naslednjih nekaj ur ni ustavil.
Na avtobusu mi je klima hitro zbrihtala pamet in me postavila pokonci. Druzbo mi je delal Mekong in velika zelena polja, na njih pa veseli otroci.
Prispeli smo v sestih urah in se zapodili na blatno parkirisce. Pot do mesta je bila za hojo nekoliko predolga zavoljo prezajetnega nahrbtnika in presirokih hlac, ki mi komaj se stojijo na riti. Tja sem se zapeljal kar s prvim trikolesnikom ki mi je prekrizal pot.

Za pogled dalec, sredi bujnega gozda v daljavo zrejo podobe Angkor-ja.

Welcome to Cambodia!

matjaz — Thu, 04 Oct 2007 12:21:42 +0000

Welcome to Cambodia! Yes, yes! Viza no problem sir! No, no, no problem sir! Twenty dolars viza, sir. Twenty? Yes, twenty!!
Izpolnil sem formular, pomolil dvajset amerikancev in cez dve minuti dobil vizo. Okay, okay!

Nic za prijavit. Yes mister, nic za prijavit!
Zunaj je spet tiscala name vlaga in sapa nagrmadenih taksistov. Dejmo, dejmo, sej si jih vajen, madona.
Usedel sem se na motor in odpeljal me je v mesto. Odlozil me je pred trgovino in zraven sem na tabli prebral “Diamond guest house”. Two dollars please? Evo! Hvala!
Ko sem vstopil se je smejal, kazal bele zobke in me lepo pozdravil. Poceni sobo rabim, brez klime, skupen tus in kahlo, sam da je cista.
Okay! Pet dolarjev: “evo kljuce in pojdi pogledat ce je taprava.”
Ruzak sem pustil kar v sobi in sel dol. Ja, bo kar okay, ja ! Imela je vec kot sem potreboval.
Potem se je nebo uscalo, in mene je odneslo na obrezje reke. Usedel sem se na rob in gledal ribice. Naslednji dan sem si dal duska na trznici in umiral od smeha. Kupil sem si “originalno” Casio uro za pet dolarjev. Soncna ocala Oakey za stiri, barantal za I pod in prisel na dvajset dolarjev, ko sem odnehal. Koncalo se je pri rocni uri Phatek Philipe za petdeset dolarjev, ko sem bruhnil v tak smeh, da sem mislil, da me bo razneslo.
Zvecer riz in prazena zelenjava, kot ze tolikokrat doslej. Zelodcek vesel, sanje lepe in naslednje jutro sveze.

Nazaj med lumpe in beton

matjaz — Thu, 04 Oct 2007 11:52:43 +0000

Ze misel na odhod z Taa, mi je bila zoprna in odhoda se nisem nic kaj veselil.
Zadnje jutro sem pred odhodom na barko skocil se enkrat v morje in se lepo poslovil.
Med potjo sem spoznal dve Slovenki iz Nove gorice in skupaj smo se lepo imeli cel dan. Lucija in Andreja sta bili nadvse zabavni.
V Bakgkoku sem spet jedel smog in taksisti so mi zopet pili kri. Za povrh je v Burmi postalo tako vroce, da ni kazalo na odhod in tiste vrste dogodivscino kot sem jo zelel. Do zadnjega sem razmisljal o dohodu in tehtal vse moznosti.
V potnem listu viza, v rokah letalska karta, v Yangoonu in Mandalayu pa protesti. Ceste zaprte, policijska ura, vlaki ne vozijo, avtobusi obcasno, izhodi iz mest zaprti, internet ne dela, vojska strelja na ljudi. Vojaki oropali so hotel in nagnali turiste ven, menihov ni v samostanih ker protestirajo, ljudje bezijo iz drzave. Zalost!
Ko so pobili vec civilistov in menda streljali tudi na menihe, sem sklenil da ne grem.

Namesto da bi si zadnje dni Tajske ogledal Ayuthayo in se kaj zraven, sem letal sem in tja po mestu in na Thai Airlines urejal rezervacije za Avstralijo in tehtal moznosti za odhod v Laos in Kambodzo. Vmes me je ujel vikend in zaprte pisarne. Za Laos in Kambodzo sem rabil vizume, in vec kot ekspresno ne gre. Potem, ko so me nategnili z informacijami glede pridobitve vizumov sem odnehal in naredil rezervacijo za Sidney.
Vse je ze kazalo da bom sel “tja dol”, dokler nisem zadnji dan sel na letalisce in stiri ure pred odhodom zamenjal plan.
V trenutklu se je vse postavilo na svoje mesto, v glavi se je zbistrilo in noter umirilo.
Odpovedal sem let in naredil rezervacijo za Phnom Penh. Z ruzakom sem se stisnil na klopco in zaspal. Zjutraj ob sedmih sem odletel v Kambodzo.

Koh Tao

matjaz — Thu, 04 Oct 2007 11:26:43 +0000

Za katerega mi je ze vec prijateljev reklo, da je “taprav” sem se odlocil potem, ko sem prespal eno lepo noc z luno na otoku Koh Phangan, ki je njegov prvi morski sosed.
Tao je vreden svojega imena in vse plaze se mu kot ogrlica okrog vratu lepo podajo. majhen in poln palm na veliko koncih nernaseljen je obljubljal tapravo energijo.
Ko sem iskal sobo sem prisel do prvega dvorisca in firbcal za sobo. Potem mi je sam od sebe prisel naproti in me vprasal kaj potrebujem. Pojdi tja je rekel in mi v roko stisnil papircek za napotki. Ko prides v Save guest house reci da te posilja Papa. Papa je Japonec ki na otoku zivi ze vec kot trideset let in tam ribari. Ko sem prisel sem so tukaj se zivele zelve in turizma ni bilo.
medtem, ko je on srebal kavo sva klepetala o tem in onem. Ob Sloveniji se je pa takoj spomnil ranjke Juge.
Aha! “Papa, Papa”, so rekli ko sem prisel do Guest housa. Soba je bila cista in ventilator je prijetno mesal zrak.
Kmalu zatem sem po svezem tusu zaspal in kot skoraj vse dni do sedaj sanjal. Sanjal prijatelje in tiste, ki jih ze dolgo nisem videl.
Ko sem naslednji dan poskilil skozi veke je bilo sonce ze visoko. Za zajtrk sem pospravil nekaj marmelade in sadja in picil do plaze. Povsod palme in prijetna senca. Za lacen zelodcek pa kokos, papaje, ananas in mango. Zvecer sva se na lesenem pomolu spet spogledovala z luno. Z morja je lepo pihalo in tam me je za par ur zmanjkalo.

“Vozi previdno”, mi je rekel lastnik motorja, ko mi je dal kljuce Honde in pokazal kako se vzge. In vozi po levi, da ne bo kaksne neumnosti. V kosaro sem vrgel kremo in brisaco in sel na “gir”. Freedom beach, Shark bay, Leuk bay, eden lepsi od drugega so se vrstili drug za drugim na drugi strani naseljene Tao- ve obale .
Povsod lepe lesene hiske in bungalovi, turkizno morje in oble skale. Vozil sem cel dan in za tem se enega in potem se malo kar tako hodil okrog. Zvecer poslusal valove, luno in veter.
Vse ponujeno me je lepo umirilo in postavilo noter pokonci, kot vem da je prav.

Phi Phi don in Phi Phi lay

matjaz — Thu, 04 Oct 2007 10:50:56 +0000

Zvecer sem v Bangkoku sedel na bus in se zjutraj ves premrazen zapodil v nov dan v mestu Krabi. Klime so v busih navite do konca in spalka pride prav, da vanjo zavijes premrazena ramena in noge.

Banda ki je prisla sem na jug, je sla zurat na otok Koh Phangan. Za polno luno je bil na tamkajsnji plazi velik party.
Jaz sem jo pa pihnil na otok Phi Phi na andamansko stran. Otok je krasen, in edino kar mu je pobralo blisc je bil cunami. Se danes je velik del obale unicen in smeti lezijo vsepovsod.
Nasel sem poceni guest house, povohal sobo in trescil ruzak v kot. Z brisaco na rami sem kaksno urico zatem ze soncil rit na plazi. Zvecer na pir in potem takoj zatem v dil za voznjo na sosednji otok. Z mladenicem sva se dobro pogodila in oba zadovoljna naslednji dan zjutraj izplula. Toyota (predelan motor od avtomobila) na lesenem colnu je zarohnela in naju s skiperjem nesla na Phi Phi lay.

Nenaseljen otok, z cudovito plazo, idealen za snorkljanje in opazovanje opic. Ce vas zanima kako zgleda si poglejte film ‘” the beach”" v katerem se Di Caprio s svojo kompanijo potika po njem. Blizu je tudi James Bond otok, in ostale podobne zanimivosti.

Trije dnevi so bili sladki in kratki. Ko sem spil zadnji mangov shake, sem se zopet vkrcal in sel na celino. Na njeni drugi strani so otoki drugacnega veselja.