Welcome to Cambodia!
Welcome to Cambodia! Yes, yes! Viza no problem sir! No, no, no problem sir! Twenty dolars viza, sir. Twenty? Yes, twenty!!
Izpolnil sem formular, pomolil dvajset amerikancev in cez dve minuti dobil vizo. Okay, okay!
Nic za prijavit. Yes mister, nic za prijavit!
Zunaj je spet tiscala name vlaga in sapa nagrmadenih taksistov. Dejmo, dejmo, sej si jih vajen, madona.
Usedel sem se na motor in odpeljal me je v mesto. Odlozil me je pred trgovino in zraven sem na tabli prebral “Diamond guest house”. Two dollars please? Evo! Hvala!
Ko sem vstopil se je smejal, kazal bele zobke in me lepo pozdravil. Poceni sobo rabim, brez klime, skupen tus in kahlo, sam da je cista.
Okay! Pet dolarjev: “evo kljuce in pojdi pogledat ce je taprava.”
Ruzak sem pustil kar v sobi in sel dol. Ja, bo kar okay, ja ! Imela je vec kot sem potreboval.
Potem se je nebo uscalo, in mene je odneslo na obrezje reke. Usedel sem se na rob in gledal ribice. Naslednji dan sem si dal duska na trznici in umiral od smeha. Kupil sem si “originalno” Casio uro za pet dolarjev. Soncna ocala Oakey za stiri, barantal za I pod in prisel na dvajset dolarjev, ko sem odnehal. Koncalo se je pri rocni uri Phatek Philipe za petdeset dolarjev, ko sem bruhnil v tak smeh, da sem mislil, da me bo razneslo.
Zvecer riz in prazena zelenjava, kot ze tolikokrat doslej. Zelodcek vesel, sanje lepe in naslednje jutro sveze.
