Matjaz Rovan - travel blog

Vse je tako cisto in vse tako stima in obrazi so tako drugacni, da to ne more biti nic drugega kot Avstralija. No worries, no worries, je odgovor na vse tezave in “mate” je vsak, ki ga srecas.

“Wake up” guesthouse je krasen (pazi to: v sobo prides z liftom!!) in takoj prvi dan (vceraj) sem se odpeljal na Bondi beach, zavihal hlace in sel pomocit tacke v morje. Potem se do opere, kjer sem na avtobusu za posledicami “jet lega” zaspal kot ubit. Glava mi je nabrz med spanjem precej opletala sem in tja, saj me je sosed, ko sem se zbudil vprasal “are you all right mate”. Yeah, yeah, mate I’m allright! No worries!

Danes zvecer na avtobus in v Melbourne!

Spoznala sva se na letalu v Bangkok. Zaklepetala sva se ob izpolnjevanju formularjev. V narocju sem imel knjigo “Sex slaves- trafficking of women in asia” ki sem jo bral ze par dni. Zgodbe vseh vpletenih v trgovanje z zenskami v Aziji so srhljive, sem ji hitel dopovedovati potem ko sva se drug drugemu predstavila in me je vprasala kaj berem. Pred tem sem prebral par knjig o Pol Potu in Rdecih Kmerih v sedemdesetih v Kambodzi sem se dodal.

Moje ime je Samuyn, in to je moj moz je pokazala na njeno levo proti oknu, kjer je sedel. Lahko mi reces kar Sam- da ti bo lazje, je se dodala. Moja zgodba je drugacna, je pocasi zacela in mi pokazala sliko njenih otrok, s katerimi trenutno zivi na Filipinih. Jaz sem v casu Pol Pota bila ena tistih, ki so morali iz mest na polja in sem edina, ki je od vseh clanov druzine prezivela. Oce je umrl od podhranjenosti, mati od podhranjenosti in zalosti, brate in sestre so pobili. Meni je uspelo zbezati na Tajsko, kjer sem spoznala svojega moza in se z njim porocila. To so bili hudi casi, in Kambodza se vedno trpi posledice avtogenocida, ljudje so zalostni in v njih je tezko najti tiste vrste veselje, ki so ga imeli pred to tragedijo.

Sedaj se ukvarjam z izobrazevanjem mladih in sirotami in redno prihajam v Kambodzo, ki je kljub vsemu se vedno moj dom. Onemel sem do te mere, da sem se komaj spravil k pameti. Spomnil sem se na vse tiste starejse ljudi, ki sem jih videl brez rok in nog in vedel da niso del fehtarske mafije ampak zrtve minskih polj.

Njena zgodba me je popolnoma pretresla, in cudil sem se ji kako jo je lahko povedala s takim mirom v sebi.

Po pristanku, sva si s Samuyn voscila”srecno”.

Ena najbolj zanimivih stvari v Kambodzi je, da vse voznje z avtousom v kambodzi trajajo sest ur. Kilometri sploh niso pomembni. Ce je cesta dobra je razdalja vecja, ce je makadam in razmocena zemlja je krajsa, ampak cas trajanja je pa isti.

Z busom do Batambanga mimo jezera in neskoncnih rizevih polj, smo se vztrajno kotalili po razmoceni zemlji in obupnih luknjah, ki so spominjale ze na majhne kraterje. Vsi prisotni smo v sedezih lepo poskakovali in na prvi pogled, bi si clovek mislil da to pocnemo iz cistega veselja in da za to ne gre krivitivseh tistih gosto posejanih lukenj. Sem in tja so kolesa pomencala in sofer je trobil v srecanju z vsakim motorjem, volom, in avtomobilom. Postanki na malo vecjih dvoriscih v vaseh so ponujali predvsem moznost raztegovanja nog in nakupovanje sadja.

In res smo v sestih urah zapeljali v Batambang, ki je bil zaradi praznikov v veselih barvah in za razliko od ostalih dni v letu je ponujal malim in velikim otrokom tudi voznjo z vrtiljakom.  

Tonle Sap je en ogromen lonec vode, iz katerega na vse strani vodijo kanali za namakanje rizevih polj. Riz in ribe, ki jih je v jezeru v izobilju so osnovna hrana Kmerov. Ena posebnost so tudi plavajoce hise, ki jih je za celo vas in se malo vec. Hise plavajo na velikih sveznjih bambusovih palic, bolj moderne so pa kar na sodih.

Ker se jezero vsake pol leta pomakne zaradi susne dobe precej v notranjost so pravzaplav hise plovne samo pol leta. Posebnost tega jezera in reke je da se ji njen tok obraca. Pol leta tece iz reke Mekong navzgor in tako crpa njegovo vodo, v susni dobi pa tece v Mekong in mu jo dodaja.

Preko labirinta kanalov in gosce rastlinja smo ( sef colna in moj moto “driver”) prisli na odprto in tam nekaj casa enostavno zrli v obzorje in oblake, ki so napovedovali popoldanski naliv dezja.  Ribici so vlekli svoje mreze in upali na dober ulov, bolj podjetni so letali sem in tja od colna do colna in ponujali osvezilne napitke in sadje.

Pripeka je postajala vse hujsa, in  zelja po hladni senci vse vecja. Na bregu jezera sem spet sedel na motor, na voznji sredi ceste me je ze mocil in hladil popoldanski dez.

Drugi dan po prihodu v Siem Raep, sem se namenil pogledat sedmo cudo sveta- Angkor. Ko sem se vozil po cesti sem strmel v reko, ki je imela na moje zacudenje oglato strugo. Sele kasneje sem dojel ,da je bil to samo dvesto metrov sirok vodni jarek okrog mesta Angkor Wat. Potem je bilo treba se cez “mosticek” in na drugi strani za firbcem med obdelane kamne pescenjaka. Stotine vklesanih detajlov in zgodb, ki jim cas se ni vzel podobe so se v svoji lepoti smejale na cisto vsaki najmanjsi povrsini nestetih stavb in templjev.

Za Angkor sem si vzel tri dni casa in vsak dan hodil nazaj bolj osupel. Prve dva dni sta me navdusevala arhitektura in dzungla v kateri se vse skupaj nahaja. Zadnji dan pa so me udesile horde Korejcev, ki so se kot za stavo fotografirali zraven cisto vsake najmanjse drevesne koreninice.

Najvecji dren je bil pri Angelci. Cim so lokalni vodici omenili, da je prav pri tem doticnem drevesu Angelina Jolie v Tomb Raiderju povohala rozico, jih res ni bilo vec mogoce ukrotiti.

Ostali prisotni smo padli v njihovo nemilost in potrpezljivo cakali na “svoj” trenutek. Potem ko so se njihove glave s smesnimi klobucki razgubile naprej med razvalinami smo lahko “navalili ” se ostali. Kamni so ostali nemi in mi z njimi vred.

Naslednji dan sem v crno skrinjico spravljal ribice, njihove hise in colne na jezeru Tonle sap.

Do Siem Reap-a, sem rekel skozi prodajno okence. Odpeljal je ob devetih zjutraj in se naslednjih nekaj ur ni ustavil.
Na avtobusu mi je klima hitro zbrihtala pamet in me postavila pokonci. Druzbo mi je delal Mekong in velika zelena polja, na njih pa veseli otroci.
Prispeli smo v sestih urah in se zapodili na blatno parkirisce. Pot do mesta je bila za hojo nekoliko predolga zavoljo prezajetnega nahrbtnika in presirokih hlac, ki mi komaj se stojijo na riti. Tja sem se zapeljal kar s prvim trikolesnikom ki mi je prekrizal pot.

Za pogled dalec, sredi bujnega gozda v daljavo zrejo podobe Angkor-ja.

Welcome to Cambodia! Yes, yes! Viza no problem sir! No, no, no problem sir! Twenty dolars viza, sir. Twenty? Yes, twenty!!
Izpolnil sem formular, pomolil dvajset amerikancev in cez dve minuti dobil vizo. Okay, okay!

Nic za prijavit. Yes mister, nic za prijavit!
Zunaj je spet tiscala name vlaga in sapa nagrmadenih taksistov. Dejmo, dejmo, sej si jih vajen, madona.
Usedel sem se na motor in odpeljal me je v mesto. Odlozil me je pred trgovino in zraven sem na tabli prebral “Diamond guest house”. Two dollars please? Evo! Hvala!
Ko sem vstopil se je smejal, kazal bele zobke in me lepo pozdravil. Poceni sobo rabim, brez klime, skupen tus in kahlo, sam da je cista.
Okay! Pet dolarjev: “evo kljuce in pojdi pogledat ce je taprava.”
Ruzak sem pustil kar v sobi in sel dol. Ja, bo kar okay, ja ! Imela je vec kot sem potreboval.
Potem se je nebo uscalo, in mene je odneslo na obrezje reke. Usedel sem se na rob in gledal ribice. Naslednji dan sem si dal duska na trznici in umiral od smeha. Kupil sem si “originalno” Casio uro za pet dolarjev. Soncna ocala Oakey za stiri, barantal za I pod in prisel na dvajset dolarjev, ko sem odnehal. Koncalo se je pri rocni uri Phatek Philipe za petdeset dolarjev, ko sem bruhnil v tak smeh, da sem mislil, da me bo razneslo.
Zvecer riz in prazena zelenjava, kot ze tolikokrat doslej. Zelodcek vesel, sanje lepe in naslednje jutro sveze.